Prispevki

Zakaj odprtokodni usmerjevalniki?

V vsakem domačem omrežju je nekje, ponavadi skrit v kakšnem kotu, usmerjevalnik, ki utripa in ga večinoma nihče ne opazi, dokler internet ne preneha delovati. Usmerjevalnik ali po angleško router deluje kot dispečer: spremlja podatke, ki potujejo po omrežju, poišče zanje najboljšo pot in jih pošlje naprej, s čimer poveže vaše domače omrežje s širšim internetom. Poleg te osnovne naloge usmerjevalniki običajno upravljajo vaše Wi-Fi omrežje, zagotavljajo osnovno varnostno zaščito in vam omogočajo prijavo za spreminjanje nastavitev, kot so gesla, šifriranje ali preusmerjanje vrat.

Da lahko vse to opravlja, usmerjevalnik uporablja lasten majhen operacijski sistem, imenovan firmware – vgrajena programska oprema, ki nadzira, kaj lahko strojna oprema počne, vključno s tem, katere funkcije ponuja in kako je zaščitena. Večina ljudi se z njo nikoli ne sreča neposredno. Usmerjevalniki so običajno opremljeni s tovarniško vgrajeno programsko opremo (firmware-om): različico, ki jo v celoti razvije in nadzira proizvajalec. Sprva deluje brez težav, vendar če proizvajalec preneha podpirati določen model, se lahko ustavijo tudi posodobitve, vključno z varnostnimi popravki, čeprav fizični usmerjevalnik še leta deluje. Prav ta vrzel je delno spodbudila zanimanje za alternativo: odprtokodno vgrajeno programsko opremo za usmerjevalnike.

Kaj v tem primeru dejansko pomeni »odprta koda«?

Programska oprema z odprto kodo je programska oprema, katere izvorna koda je objavljena, tako da jo lahko kdorkoli pregleduje, spreminja in ponovno razširja. V primeru usmerjevalnikov to pomeni zamenjavo vgrajene programske opreme proizvajalca s programsko opremo, ki jo razvija in vzdržuje zunanja skupnost razvijalcev.

Najbolj uveljavljeni projekti na tem področju so OpenWrt, DD-WRT in Tomato/FreshTomato, ki vsi neposredno objavljajo lastno dokumentacijo in izvorno kodo. Različica LibreCMC, ki jo podpira Fundacija za prosto programsko opremo (Free Software Foundation), gre še korak dlje, saj iz osnovne različice OpenWrt odstrani vse preostale lastniške komponente.

Kako to dejansko deluje?

Večina odprtokodne programske opreme za usmerjevalnike temelji na Linuxu, odprtokodnem operacijskem sistemu, katerega izvorna koda je licencirana pod splošno javno licenco GNU (GPL). To je licenca, ki od vsakogar, ki distribuira kodo ali izdelke zgrajene na njej, zahteva, da da na voljo tudi ustrezno izvorno kodo. Osnovo tvori poenostavljena različica Linuxa, prilagojena omejeni strojni opremi usmerjevalnika, na katero so nadgrajena omrežna orodja in konfiguracijski vmesnik.

Razlog za obstoj celotnega ekosistema sega v določen dogodek. Sredi leta 2003 so razvijalci na poštnem seznamu jedra Linuxa odkrili, da je priljubljeni brezžični usmerjevalnik WRT54G podjetja Linksys notranje deloval na sistemu Linux in drugi kodi, licencirani pod GPL, ne da bi podjetje objavilo ustrezno izvorno kodo, kot to zahteva GPL. Po vztrajnem javnem pritisku je podjetje Linksys leta 2003 objavilo izvorno kodo usmerjevalnika. Prostovoljni razvijalci so to objavo izkoristili za vzpostavitev novega projekta, in tako je nastal OpenWrt. Ta posamezen primer upoštevanja licenčnih pogojev je neposreden izvor današnjega ekosistema odprtokodne programske opreme za usmerjevalnike.

Ker koda končne vgrajene programske opreme ostane javna, spremembe pregleduje odprta skupnost in ne le eno podjetje, vsakdo pa jo lahko preveri glede varnostnih težav, namesto da bi se zanašal izključno na besedo proizvajalca.

Pri izbiri usmerjevalnika je dobro vedeti, da nekatere naprave občasno pošiljajo proizvajalcu podatke o svojem delovanju, na primer statistiko uporabe ali poročila o napakah, in ohranjajo povezavo z njegovimi strežniki. Čeprav je namen običajno izboljšanje izdelka, lahko to pri uporabnikih ustvari vsaj neprijeten občutek nadzora.

Če še enkrat povzamemo, je za uporabnike privlačnost naslednje:

• Daljša življenjska doba. Vgrajena programska oprema, ki ga vzdržuje skupnost, lahko še naprej prejema posodobitve, tudi ko proizvajalec preneha podpirati napravo.

• Večja preglednost varnosti. Ker je koda javna, je mogoče njeno delovanje neodvisno preveriti, namesto da bi se zanašali zgolj na zaupanje določenemu proizvajalcu.

• Več možnosti konfiguracije. Projekti odprtokodne programske opreme na splošno ponujajo veliko več omrežnih nastavitev, prednostnega razvrščanja prometa, konfiguracije VPN in spremljanja kot običajna tovarniška programska oprema.

Cena za to je tehnični napor: odprtokodna programska oprema zahteva upoštevanje navodil, specifičnih za posamezen model naprave, poleg tega pa ni podprt prav vsak usmerjevalnik. Kljub temu gre za enega najbolj neposrednih načinov prevzema nadzora nad napravo, primeren za vsakogar, ki si želi podaljšati življenjsko dobo strojne opreme in imeti boljši pregled nad lastnim omrežjem.

Avtorica prispevka: Lea Bogosavljević

O nas

Zavod Rhea se posveča izboljšanju dostopa do storitev in povečanju ozaveščenosti o digitalni pismenosti, zlasti pri ranljivih skupinah. S spodbujanjem digitalne pismenosti ljudem omogočamo boljšo uporabo digitalnih orodij in izboljšamo kakovost življenja. Prav tako se trudimo povečati dostopnost odprtokodne in pregledne programske opreme za trenutne in potencialne uporabnike. Več o nas in naših programih lahko izveste na https://www.rhea.si/